Horizont

Pozor: neuporabni bančni svetovalci!

27.12.2011 ob 12:37

Tale blog je izjema in ga pišem kot odgovor na težave enega od komentatorjem. Najprej moram napisati obvezni disclaimer: analiza odraža samo moje mnenje in se ne sme uporabljati kot nasvet oz. priporočilo itd. Be warned!

 Prekleti krediti v švicarjih!

Pred nekaj leti, tam nekje okrog 2007, so slovenski bankirji (eden še prav posebno) na veliko ponujali kredite, denominirane v švicarskih frankih. Ponujali so jih izjemno agresivno z običajnim teaserjem, da je obrestna mera na frank resnično na zgodovinsko nizkih nivojih. Tečaj franka je bil od leta 1999 dokaj stabilen in se je gibal v razponu 1,5 do 1,7 za evro, kar je tudi lepo razvidno iz spodnjega grafa.

 

Celo se je v obdobju po letu 2005 bolj nakazoval t.i. bullish (naraščajoč) trend vrednosti evra v primerjavi s frankom. Bila je skoraj win-win situacija, so govorili bančni tržniki in poznam številna velika podjetja, ki so tovrstne kredite vzela. Običajno so jim za poslovne uporabnike dodali še malo začimb v obliki bariernih opcij, ki naj bi, oh kako lepo, vse skupaj ščitile v pasu 1,5 do 1,7. Zvenelo je na moč kunštno, nihče tega ni razumel (jaz npr. takrat o borznih gibanjih nisem imela prevelikega pojma, čeprav sem se s takim kreditom srečala v okviru svoje prejšnje službe), torej je bilo ziher kul, a ne, a ne, a ne!

In je tudi bilo v letih 2006 in 2007. Potem pa so se zgodile težave na ameriškem trgu t.i. subprime kreditov, torej drugorazrednih kreditov. Bilo je to že konec leta 2007, vendar se je o tem v Sloveniji precej malo govorilo.

 

Zgornji graf je zanimiv, Marij, ker predstavlja gibanje temeljne obrestne mere na jen v obdobju 1991-2011. Zlasti bodi pozoren na obdobje 2006-2007. Vidiš stopničko v sredini 2006 in potem še eno na začetku 2007? Mogoče se ti bo zdelo, da vse skupaj nima nič skupnega s tvojim problemom, pa vendar ima. Tudi v ZDA so v letih 2003, 2004 in 2005 na veliko oglaševali jenske kredite za financiranje nepremičnin (pri nas švicarske): obrestna mera na jen je bila namreč tako rekoč 0. Potem pa skokec sredi leta 2006 in potem še v začetku 2007, ki ju je sproducirala japonska centralna banka, ko je dvignila izhodiščno obrestno mero na jen. Mnogim Američanom se je takrat zgodilo nekaj podobnega kot tebi, ampak najprej v nekoliko milejši obliki. No, za začetek se jim je “samo” dvignil obrok obresti…seveda tudi za 100 odstotkov in več. V milejši obliki pravim zato, ker se sam tečaj USDJPY do konca leta 2007 še ni začel obračati v korist jena, torej glavnica kredita ni apreciirala, vendar je bila tudi sprememba v obrestih več kot preveč za »drugorazredne« posojilojemalce. To je spet tema, o kateri se praktično nič ni govorilo, vendar je bila po mnenju marsikoga tista pregovorna kaplja čez rob, da se je ameriški nepremičninski trg preobrnil in usmeril navzdol. Ljudje so množično začeli razglašati default (t.j. bankrot) in vračati ključe svojih nepremičnin bankam, kar je v ZDA relativno enostavno, pri nas pa zelo težko, saj se slovenske banke nepremičnin otepajo kot hudič križa.

V ZDA padejo nepremičninske domine…

Veliko je raznoraznih ekonomskih kriz, vendar je znano, da eno najhujših oblik povzroča prav pok nepremičninskih balonov. Zakaj tako? Nepremičnine ima v lasti nadpovprečno veliko število ljudi v primerjavi z npr. delnicami, plemenitimi kovinami, obveznicami itd. Ogromno ljudi ima svoje lastno stanovanje in hišo, največkrat kupljeno na kredit, torej jih spremembe cen na nepremičninskem trgu precej udarijo, še posebej v primeru prodaja stare nepremičnine in nakupa nove. Nepremičninske krize so torej praviloma težke.

Dejstvo je, da je zelo veliko ljudi vedelo, da so cene nepremičnin prenapihnjene in to ne samo v ZDA, ampak tudi v državah kot so Španija, Irska, Velika Britanija, Slovenija, Hrvaška,… Marij, to se je vedelo tudi v Sloveniji, vendar so gospodje (se opravičujem, če sem seksistična, ampak delala sem v gradbenem podjetju in vem, kdo je odločal o takih stvareh) ocenili, da so nepremičnine tako trdna naložba, da gredo lahko cene samo navzgor. Še posebej v Sloveniji, ker: »Ja, kaj bojo pa Slovenčki druzga kupval?«, zarukani in nesofistiscirani kot smo. No, v skladu s to mentaliteto se je na veliko kupovalo zazidljiva in nezazidljiva zemljišča in to po takih cenah, da se je človek vprašal, če se zraven prodaja še cel harem lepih vestalk. Če se malo pohecam hahah…

Zdaj pa prihajamo k delu, ki je najbrž najbolj zanimiv zate in kjer bi ti kot laik moral, MORAL dobiti dober nasvet s strani tvojega bančnika. Namreč, kaj se zgodi v času krize? Veljajo določeni makro postulati, ki se zelo redko spreminjajo:

1.)V krizi se poveča cena t.i. »varnih valut«, med katerimi na najvišjem prestolu sedi švicarski frank (CHF), podobno vlogo je v zadnji krizi odigral jen, do neke mere pa tudi dolar(surprise, surprise hahaha)

2.)V krizi se ljudje zatekajo v varne naložbe kot je zlato, ki ima poseben simbolni pomen

3.)V krizi rast obrestnih mer ne bo večji problem, saj jih bo večina držav zniževala (praviloma)

Dodatno bi lahko napisala še eno točko, saj je zadnja kriza imela eno izrazito značilnost, namreč pomanjkanje likvidnosti, za katero so tudi v slovenskih bankah prekleto dobro vedeli. Skratka, ljudje, ki so se spoznali na te stvari (in vsaka banka ima oddelek analiz, bodi brez skrbi), so vedeli, da bo vrednost franka poletela v nebo in so se tudi tako pozicionirali oz. vsaj hedge-ali svojo izpostavljenost.

 

Zgornji chart prikazuje mesečno gibanje tečaja EURCHF od leta 2002 naprej. V kolikor bi bili bančni svetovalci vsaj kolikor toliko kvalitetni, bi ti najkasneje ob koncu leta 2009 rekli naslednje (obdobje sem označila z modrim kvadratom): g. Marij, nimamo nobenega zagotovila, kam se bo v naslednjih mesecih gibal frank, vendar pa naše analize kažejo, da evro pri »odboju« ne kaže nobene moči, še več, kaže celo zavrnitev prejšnjega pomembnega nivoja okrog 1,55 (v žargonu tehnične analize lahko govorimo o t.i. formaciji bearish flag, ampak s tem te ni bilo potrebno obremenjevati). To pa običajno pomeni nadaljevanje predhodnega trenda, ki je padajoč. Na grafu tudi lepo vidimo, kako agresivne so bile rdeče (prodajne) sveče in kako majhne zelene (nakupne). G. Marij, kriza še ne popušča in likvidnostne težave bank še niso rešene (najbrž ti ne bi ravno naravnost povedali, da tudi sami sedijo do vratu v nepremičninskem dreku, ki jim pobira likvidnost), vi se odločite po svoje, ampak verjetnost se nagiba proti nadaljnji rasti franka.

Verjetnost. To je zelo pomembna beseda pri trgovanju, saj zagotovil ni. Trguje se verjetnosti. Samo na to bi te morali opozoriti tvoji bančni svetovalci, vendar sem skoraj prepričana, da te niso, ker tudi drugih niso. Poznam podjetja, ki so imela milijonske izgube iz naslova švicarskih kreditov.

Kar se mene tiče, naj si kar v rit vtaknejo svoje strokovne nasvete, če svojih strank ne znajo obvarovati pred največjo katastrofo. Če bi ti konec leta 2009 zaprl kredit oz. ga premenjal v evrskega, bi seveda imel tečajno izgubo in brez dvoma bi dobil tudi slabšo obrestno mero, vendar bi vsaj vedel pri čem si! Toliko in toliko bi pač plačeval, mogoče bi se lahko celo dogovoril za variabilni tečaj (who knows), kjer bi v primeru stopnjevanja krize ECB najbrž malo »pomagala« z znižanjem izhodiščne obrestne mere, pa tudi če bi imel fiksno OM, bi lahko vsaj realno ocenil svoj položaj. Tako si bil pa v negotovosti in v naravnost smrtonosni spirali navzdol, ki ti je (rada verjamem) najbrž pobrala veliko noči spanja. Kurc jih gleda!!!!

Pa še nekaj bom rekla: že samo svetovanje, da naj fizična oseba najame kredit v tuji valuti, je zelo, zelo objestno s strani bank in bi se morale praktično hkrati zavezati, da bodo redno svetovale tem svojim strankam. V takem primeru namreč dobro vedo, da imajo opravka z laičnimi osebami (še na ravni podjetij največkrat ni dosti boljše), ki se sploh ne zavedajo nevarnosti in tudi pogostosti velikih premikov deviznih tečajev in njihovega pogubnega vpliva ob katerem tista majhna obrestna razlika popolnoma zbledi. V primeru ponujanja švicarskih kreditov bi morale svojim strankam ponuditi npr. hedge oz. varovanje valutne izpostavljenosti, vendar surprise, surprise, če bi človek takrat istočasno sklenil terminsko pogodbo, bi kredit v švicarskih frankih izpadel enak ali pa še slabši kot v evrih! Skratka: sramota za tako neprofesionalnost!

Kaj zdaj?

Poudarjam gre samo za moje mnenje, nikakor za nasvet, ki ga ne smem dati, saj za to nimam  ustrezne licence.

Poglejmo si še enkrat chart EURCHF, tokrat tedenskega (posamezni svečnik predstavlja gibanje v enem tednu) v obdobju 2007-2011.

 

Modri kvadrat lahko zdaj ignoriramo in se osredotočimo na dogajanje od avgusta do septembra 2011. Avgusta je tečaj EURCHF dosegel svojo najnižjo točko in tam je ostro posredovala švicarska centralna banka (SNB), to pomeni, da je odreagirala z novo količino »švicarjev« v obtoku. V septembru pa se je še dodatno odločila za agresivno fiksiranje tečaja EURCHF na raven 1,2, kar lahko opazimo v obliki dolge zelene sveče. Po tem dogodku »D« je tečaj franka praktično ujet na nivoju 1,2-1,24, pri tem lahko kvečjemu opazimo pritiske navzgor, torej v smeri slabitve franka, saj se na veliko špekulira, da bo SNB frank fiksirala celo na 1,3.

Staro pravilo pravi: ne bojuj se proti močni centralni banki. Če se je SNB odločila, da bo preprečila nadaljnjo krepitev švicarja, lahko verjamemo, da bo storila vse, da to tudi naredi. Po mnenju poznavalcev in »poznavalcev« ima za to tudi dovolj sredstev, zato se je pogled na CHF s strani »velikih igralcev« spremenil, kar lahko tudi jasno vidimo na grafih USDCHF, GBPCHF,… oz. drugih valutnih križih s frankom.

Kredit v švicarjih je trenutno tam, kjer je, opaznejše krepitve franka se ne pričakuje oz. je precej manj verjetna, zato tudi ni večje bojazni, da bi kredit še vedno apreciiral (se povečeval) v evrih. V primeru vsaj delne razrešitve krize v evro območju bi se znal trend celo lepo obrniti v prid evra, kar bo odplačevanje kredita še nekoliko olajšalo.

Torej: prestali smo padec z vrha prepada, preživeli in kot kaže lezemo navzgor, ven iz jame. Bila pa je draga lekcija, ki po koncu leta 2009 res ni bila več potrebna, čeprav bi se seveda lahko vse tudi drugače obrnilo. Ampak verjetnosti so kazale navzdol, ravno tako kot zdaj kažejo navzgor. Sramota, da ljudje niso bili primerno opozorjeni na to! Opozorjeni seveda v smislu večjih verjetnosti, zagotovil pa na valutnem ali delniškem trgu tako ali tako ni.

Brez panike zdaj oz. kot je rekel cesar v pravljici Cesarjeva nova oblačila: »Zdaj moram procesijo zdržat!« In komorniki so hodili še bolj trdo in nosili vlečko, ki je sploh ni bilo…

Glavo pokonci!

  • Share/Bookmark

Avtor horizont, zapisano pod Forex, Trading | 5 komentarjev

Merry Crisis and a Happy New Fear!

23.12.2011 ob 17:25

Po daljši odsotnosti  sem se spet odločila, da malo razmislim o gospodarsko-političnih razmerah v Sloveniji in po svetu. Rada bi v predbožičnem času napisala kaj optimističnega, vendar po celodnevnem bolščanju v forex charte, delniške indekse in v panične objave »klenih« traderjev na twitterju, ne zmorem napisati nič bolj spodbudnega kot staro krilatico: ko je na cesti kri, kupuj nepremičnine.

Že vohamo kri?

Samo po sebi se torej zastavlja vprašanje, ali je na cesti že dovolj krvi? No, po mojem mnenju ne. V Sloveniji že ne. Prvi pokazatelj so že same cene nepremičnin, ki se še naprej šopirijo v naravnost smešnih višavah. Zadnjič sem prebrala, da novogradnjo v Kosezah ocenjujejo kar na 5000 EUR za kvadratni meter. Upsy daisy, le za koga je namenjena ta tiha oaza luksuza? Pogled proti severu se bohoti proti parkirišču koseškega Mercatorja, odpira se tudi veduta  na stare terasaste bloke,… ampak v daljavi so pa Kamniške, dragi moji. Lepe in krasne, odete v bel zimski plašč…in to se plača. Pa čeprav je vaša prva soseda Šišenska cesta, ki je prav prijetno prometna, a ne. Vam bodo pa v pet jurčkov navrgli še kakšno parkirno mesto, da se ne boste čutili kaj ogoljufane, pa menda atrij dobite, če boste ostali kar v pritličju – je pa škoda; nobenih Alp za vas potem…

Človek se vpraša, kdo financira te projekte? Kdo se jih loteva? Pesimizem v Sloveniji dosega področje zenita, Pozitivni Sloveniji navkljub, nepremičnine (oz. nepremičninarji) pa še naprej živijo svoje življenje. Vse bolj so podobne mestom duhov, ampak obdržale so pa svoj pompozni listek s ceno: naj se vidi, kako se živi v bogataški revščini!

Zakaj je temu tako, se najbrž sprašujejo prenekateri. Zakaj banke preprosto ne prisilijo gradbince v znižanje cen? Ne morejo, tako preprosto je. Ne morejo, ker nočejo in nočejo, ker ne morejo. S čim so namreč vse te kučice financirane? Ja, s kreditom in to nemalokrat v višini 80 ali celo 90 odstotkov vrednosti nepremičnine. Če se torej cena spusti, potem gradbinci niti dolga ne bodo mogli pokriti, kaj šele da bi sami kaj zaslužili. Banke pa bi morale seveda v odpis danih kreditov, ki ga, podkapitalizirane kot so, niti ne morejo izpeljati. Ampak v redu, razumem, da se ta problem pojavlja pri nepremičninah, ki so na trgu že nekaj let in so se gradile še pred izbruhom največje krize, vendar, vendar! Kaj pa tale cukrček v Kosezah? Kdo se norčuje tukaj?

Kolo zaigrajmo, kolo evropejsko…

Jep. Še naprej plešemo kolo. Trenutno se na čelo menda spravlja Janković in Turk ravno toliko, da mu še ni zaupal belega robčka, da ga bo ponosno sukal v eni roki, z drugo bo pa za sabo povlekel celo Slovenijo. Daniela bo pela, kakšnega pujska bomo obrnili in to bo to. Saj so vse samo igre, mar ne?

Tudi v Evropi se igrajo: dvojček Merkozy je menda v veliki dilemi, kako disciplinirati neubogljive članice EU. Pri tem se priročno pozablja, da je bila npr. Nemčija vrsto let »bolnik« Evrope. Se še spomnite obdobja 2000-2006, ko je bila Nemčija (do neke mere tudi Avstrija) praktično edina evropska država, ki se ni mogla pohvaliti z robustno rastjo? Takrat se je obrestne mere umetno držalo nizko prav zaradi taiste Nemčije, a ne, a ne, a ne??? Nizke obrestne mere so pa delovale inflatorno v državah kot so Španija, Irska, Slovenija, kjer so se v preobilici denarja čez vse mere napihnile cene nepremičnin. In koga se rešuje v Grčiji? Grke? Hmmm, kaj pa npr. francoske in nemške banke, ki so nekritično plasirale velike vsote denarja v gospodarstvo, za katerega so njihovi analitiki že precej dobro vedeli, da ni čisto košer. Da ne omenjam financiranja ogromnih nepremičninskih naložb v Španiji in na Irskem, taistih bank… Pa da ne bo kdo zdaj mislil, da odvzemam krivdo PIIGS-om, ker je ne, ampak tudi svetniška Angelca že dolgo ni več devica. In komu najbolj koristi nižja vrednost evra? Trdim, da prav Nemčiji, ki je največja evropska izvoznica, zato si germanskega jamranja ne jemljem preveč k srcu. Me prav zanima, kako bi Nemčiji šlo, če bi bil evro še vedno na nivoju 1,6 ali ali celo 1,8 v primerjavi z dolarjem. Heh!

Joj, prejoj, kaj bo z evrom?

»Evro bo propadel«, »Doom’s day is coming«, »Razpad EU« in podobni bombastični naslovi se nam dnevno škrbasto režijo s prvih strani časopisov. Nekoliko me spominja na film Kabaret in pesem Money makes the world go around, ko na okno nekdo potrka in … who’s there?…Hunger…See how love flies out the door! Ne, nič več ljubezni. Niti za naprstnik. Še pred nekaj leti tako trdna in ugledna valuta, ki naj bi postala nadomestilo za vsemogočni dolar, je danes v javnosti vse bolj primerjana z WC papirjem. Pa je res tako slabo? Če vprašate mene, potem bom odgovorila ja in ne. Naj pojasnim najprej, zakaj ne.

Zgornji chart prikazuje tedensko gibanje tečaja EURUSD (menjalni tečaj evra v primerjavi z dolarjem) od leta 2003 naprej. Hmmm, ali je res trenutni položaj tako poseben, tako usoden? Meni osebno se EURUSD v nekem daljšem obdobju še vedno zdi v okviru razpona 1,2 do 1,5. Na polovici leta 2010 je raven 1,2 že dosegel in se ponovno pognal proti zgornjemu koncu »rangea«. Torej? Da se ne bodo tehnični analitiki (h katerim se prištevam tudi sama hehe) zdaj prijeli za glavo in začeli, »…ampak, kaj ne vidiš, kako se vrhovi posameznih zanihajev navzgor znižujejo?!… Ja, seveda vidim in se strinjam, da kratkoročno evro ne kaže čisto nobene prave moči in zlahka si predstavljam, da bo še enkrat testiral raven 1,2, ampak zaenkrat gibanje ni nič bolj usodno kot je bilo v prvi polovici leta 2010, da ne omenjam konca leta 2008. Al’ kako?

Drugi zloglasni pokazatelj prihajajoče groze je famozni TED spred. Vsaj pravijo tako… TED spread, buhuhu, high science za posvečene… Heh, zveni kunštno, vendar v resnici gre za nekaj zelo preprostega, namreč za razliko v obrestnih merah med 3-mesečnimi ameriškimi zakladnimi menicami (T-Bills) in LIBOR-jem oz. londonsko medbančno obrestno mero. Kadar TED spread narašča, to pomeni, da veliki igralci ocenjujejo, da se tveganje v sistemu povečuje, saj je naložba v ameriške zakladne menice tretirana kot »risk-free« oz. vsaj bolj varna kot pa posojila med posameznimi evropskimi komercialnimi bankami. Prav, pa si poglejmo to mrcino.

Najprej kratkoročno…

Wow, katastrofa! Groza! Si predstavljate, tekom leta 2011 se je TED spread potrojil!!!!! Pečeni smo!

Potem pa dolgoročno…

Zgornji del grafa prikazuje gibanje vodilnega ameriškega delniškega indeksa S&P 500 v letih 1992-2011, spodnji del pa TED spread v istem obdobju. Nalašč sem vzela res dolgo obdobje, da se vidi, kje se ta spread trenutno nahaja. Hmmm, je še videti tako usodno? No, ja…

Je pa seveda res, da se percepcija rizika v drugi polovici leta 2011 povečuje, tega ne zanikam. Celo zelo grdo se povečuje, kar je tudi razumljivo glede na velike težave v državah kot so Grčija, Italija,…na eni strani ter na drugi strani upočasnitev robustne rasti v državah kot sta Kitajska in Indija. Da ne omenjam finančno sestradanih evropskih bank, ki visijo na ECB-ju kot otročki mamici okrog vratu.

Še nekaj zanimivega se vidi z grafa. Opazite, kako se TED spread med velikim padcem borznih indeksov v obdobju 2000-2002 ni prav nič postavil pokonci, niti v kasnejših letih ne? In to kljub 11/9 napadom, vojnam v Afganistanu in Iraku in podobnim »manjšim« nezgodicam. Finančnih institucij se pok dotcomov ni kaj dosti dotaknil, še manj intervencije na Bližnjem Vzhodu (za kar gre najbrž posebna zahvala stricu Greenspanu in njegovi tiskarni dolarjev), medtem ko je kriza od leta 2008 naprej v resnici kriza velikih financ. In TED spread se je v letu 2008 precej povečal še pred izbruhom največjega klanja v zadnjem kvartalu, vendar je to sovpadalo z veliki »poletnimi« težavami Freddy Mac in Fanny Mae agencij. TED spread kot napovedovalec? Do neke mere, vendar po mojem mnenju mogoče precej bolj zgodnji napovedovalec finančnega okrevanja kot pa dober znanilec neposredne nevarnosti (na grafu lahko vidimo, da se je TED začel zniževati še preden so borzni indeksi dosegli dno v letu 2009).

Zdaj pa še drugi del odgovora, namreč: zakaj evru morda res ne kaže najboljše. Trik se skriva v monetarnem sistemu, ki nima nobene druge podlage kot samo in edinole vero. Ja, vero. Religijo. Novodobni denar je papir, ki nima ničesar, če nima zaupanja. Nobene zlate, srebrne, bakrene ali vsaj železne podlage, samo zaupanje. Ko zaupanje pada, denar izgublja svojo vrednost. Kot božanstvo v zatonu; nekaj jih še predano moli, večina pa že postavlja in krasi oltarčke novemu Mamonu. To se do neke mere dogaja v Evropi, ko tudi najvišji predstavniki posameznih vlad čenčajo v smislu, da bo evro propadel, da je zgrešen projekt in podobno. Mislim, da si je poljski ali madžarski minister pred kakšnim mesecem celo javno dovolil reči, da je ves svoj denar pretopil v dolarje in otroke poslal v ZDA. Oprostite??!!!! Takoj bi moral leteti. Tudi, če je vse to res, nima noben vidnejši politik pravice ustvarjati panike, ker ta lahko v sedanjih razmerah deluje kot efekt snežene kepe. Zaupanje! To je vse kar imajo dolar, evro, funt,… in če vodilni evropski politiki javno izrekajo nezaupanje v svojo valuto, potem mi povejte, kdo bo verjel njeni trdnosti? Zato niti slučajno ni smešno, ko se evropski voditelji med seboj komaj dogovorijo, da se bodo useknili in se obračajo eden proti drugemu, kažejo s prstom levo-desno,… Nasprotno. Take poteze vzbujajo nezaupanje in ustvarjajo splošno zmedo v smislu, na katerem vlaku kdo sedi in kaj sploh hočemo na stari celini. Tukaj Amerika dejansko je v prednosti, pa čeprav zadolžena za devet življenj. Sploh ni važno, važno je samo, da v ZDA še verjamejo v namišljeno mavrico, na kateri sedijo. Ko se bodo vidnejši predstavniki političnih in finančnih ustanov javno začeli spraševati, če je resnična, bo iluzije tudi tam kaj hitro konec.

Quo vadis evro? Živi bili pa videli. Upajmo samo, da se evropska smetana še ni čisto skisala.

Back to Slovenia ALI Kako zgleda, če prvi igralec zgreši strel na prazen gol…in če potem nasprotni igralec z vso vnemo zabije avtogol?

Tisti, ki vas zanima: wellcome to sLOVEenia in spoznajte oba protagonista, Janšo in Jankovića. Zloglasni JJ spet. Najprej Janša presenetljivo izgubi že dobljene volitve. Priznam, da je mene prav po »transportersko« sezulo. Ok, ravno sem prebolela presenečenje in si rekla, da kot kaže resnično potrebujemo predsednika, ki celo javno izjavlja, da bo na srečanja EU namesto sebe, poslal kar protokolarno figuro. Prav, taka je pač volja najvišjega, sprejmem, vse sprejmem….potem pa drugi udar pred dvema dnevoma! Patetična in degutantna parlamentarna igrica je do obisti razgalila problem, ki ga bo imel samodržec Janković; to je resnično nerazumevanje dejstva, da se mora zdaj dokazati kot prvi med enakimi, ne kot prvi med zadnjimi. Surprise, surprise. Naravnost neverjetno je bila njegovo vztrajanje pri relativno neznani kandidatki in hkratnem zajebavanju voditelja svoje najtesnejše koalicijske partnerke. Kakšen avtogol!

Včeraj smo na Slakovih Pogledih lahko videli, kako so po novem razdeljene karte. Janković je bil milo rečeno podoben politemu kužku oz. brezzobemu azijskemu tigru (se jih še kdo spomni? Heheh). Tukaj se pogaja, ne pa prodaja, kolega Janković. Ne razumeš? Zdaj ni čas, da bi se šel prvošolčka. Ne znaš matematike…. Take so mu solili in on jih je tako pohlevno sprejemal, da je v očeh svojih volivcev najbrž izgubil vsaj pol avre nepremagljivega managerja. Ne, ne, »g. najverjetnejši mandatar«, tukaj se ne vodi podjetja, tukaj se vodi konzorcij samostojnih podjetij, ki niso odvisna eno od drugega oz. tebe. Dokaži se z močjo argumenta, ne opletaj z argumenti moči. Premalo jo je, moči namreč. Edina sreča, ki jo ima ZJ, če se temu sploh sme reči sreča, je dejstvo, da si v sedanjem sranju nihče prav vroče ne želi prevzeti oblasti. V nasprotnem primeru bi bila partija Kučanovega šaha že izgubljena, a ne. In to izgubljena na tako pubertetniški način kot če bi šahist imel v splošnem za odlično potezo menjavo kraljice za kmeta. Človek se sprašuje ali je bila ta veleumna poteza samonikla, ali so jo tudi prišepnili fotri iz ozadja…

Merry Crisis? Happy New Fear?

Drage bralke in dragi bralci, časi niso enostavni in novo leto najbrž ne nosi sladkih obetov. Lahko pričakujemo le kakšen oster dekret iz morda končno bolj poenotene GerFrancije, oprostite, Evropske Unije. Morda nam bo kljub vsemu prišel še najbolj prav, saj se zdi, da so naši plesalci kola še bolj naliti kot bruseljski. Tako bomo najbrž konec koncev kar prisiljeni, da se odločimo za manjše zlo. Pa srečno, Slovenija, samo nepremičnin še nikar ne kupuj!

  • Share/Bookmark

Avtor horizont, zapisano pod Slovenija - ekonomija in politika, Svet - ekonomija | Ni komentarjev

Ta razvratni Evropejci plačujemo k’ pr’ norcih!

7.11.2011 ob 13:29

Zadolževanje, zadolževanje, zadolževanje… to je najbolj vroča beseda na globalnem nivoju v tem hipu. V podnaslovu pa takoj sledi vprašanje: za kakšen denar se pa zadolžujete pri vas?

Cena zadolževanja za Nemce se že od pomladi 2011 znižuje in danes znaša cca 1,91% za desetletno nemško obveznico. Ni slabo. Francozi, ki predstavljajo drugo polovico »nemško-francoskega« vlaka imajo že krepak pribitek v višini 1,15 odstotne točke – torej se zadolžujejo po ceni cca 3%.

Kako kaže Špancem? Spodnji graf lepo ponazori gibanje cene desetletnega zadolževanja te mediteranske države: že praktično celo leto 2011 se cena sposojenega denarja giblje med 5 in 6%.

Italia bella…plačuje več kot matadores espanoles! Na dan 03.11.2011 kar 6,19%, kar je srednje in dolgoročno najbrž popolnoma nevzdržno. Tudi trend je zelo, zelo zaskrbljujoč, saj se rating države slabša praktično na dnevni bazi že od začetka avgusta. Italijani lahko samo rečejo: grazie, Silvio!

Grčijo lahko omenimo samo kot totalen joke. Obresti za desetletno obveznico so neverjetnih 26% p.a. Na to se ne da reči praktično ničesar – razen: bankrot!

Za Slovenijo na žalost nisem našla grafa, ki bi prikazoval gibanje zahtevane donosnosti za obveznico z rokom dospetja 2021, vendar pa pribitek glede na Nemčijo v začetku novembra 2011 znaša že kar 3,9 odstotne točke, kar pomeni več kot podvojitev pribitka iz meseca junija*! Zadolžujemo se, reci in piši, po 5,8-odstotni obrestni meri.

Iz tujine nikakor ne gledajo prav benevolentno na našo vladno krizo, to že lahko rečemo. Veliko se govori o posledicah padca pokojninske reforme, vendar se sama nekoliko bolj nagibam k dejstvu, da v Sloveniji na prav vseh bistvenih področjih gospodarjenja, vlada ena sama velika zmeda. Skratka, navzven dajemo vtis, da nimamo pojma, kaj bi naredili. Še večja žalost je, da tak vtis dajemo tudi navznoter!

Potem pa po televiziji poslušam cvetober naše politične elite, ki pravi, da »še nismo v grškem scenariju in zato je še ok«… in gledam gospoda sindikalista Štruklja, kako zdolgočaseno vleeečeeee, da se javni uslužbenci ne bodo odpovedali ničemur, ker so itak vsega krivi tajkuni v gospodarstvu. Da ne omenjam velespoštovanega ekonomista Mencingerja, ki je pred kakšnim tednom, dvema, bistro pripomnil, da zniževanje kreditnih ratingov ni nič drugega kot igra, ki jo pač igrajo neke agencije, ki so se v preteklosti že velikokrat zmotile. O, ja, saj se strinjam, vendar ima ta igra velikanov na slovenskega palčka pač izjemno usodne posledice, ki se kažejo v bistveno višjih stroških zadolževanja – tako za slovensko državo, za vse slovenske banke, kot posledično tudi za slovenska podjetja!

Vem, da je najlažje kritizirati, vendar se gospe in gospodje, ki so se prostovoljno javili za določene javne službe, enostavno morajo začeti obnašati kot kredibilne osebnosti, ki znajo v realnosti uresničevati v večji meri dodelane operativne načrte. Ne pa, da letajo naokoli kot kure brez glave in dajo vsem do znanja, da se pišejo Neznanič, njihovo srednje ime je pa Clueless – da jih ja lahko razume vse od blizu in daleč! Pri hudiču!

Neprestano se jodla, kako grozno je, da so naše banke v krču in ne dajejo posojil, ampak ukrepov pa od nikoder. Kvečjemu obratno. Samo evergreen v stilu kdo bo koga zamenjal, katera uprava bo odletela, ki ima seveda logično posledico, da ljudje na ključnih mestih ne naredijo nič. Če nič ne narediš, se pač ne moreš zmotiti, a ne, a ne, a ne..?!!! Tako lahko gledamo poteze vodilnih bankirjev v slogu najbolj zaprašenih birokratov, še izraz na obrazu je takšen kot bi kdo koga ravno zbudil: Ej, ej, ura je šest!…. A že šest?…Zeh, zeh….A da je res že šest?Ja, stari, pred šestimi urami je bila ura šest, zdajle je pa pet do dvanajstih!!!

Samo upamo lahko, da bo nova vlada na določena ključna mesta nastavila prave ljudi (zamenjavam se najbrž ne bodo mogli izogniti, al kako) in jim pustila delati! Bo pa gadno, ko bodo končno zavihali rokave (če jih bodo), ker slabih kreditov se ne manjka. In to slabih kreditov, ki niso posledica določenih težko predvidljivih okoliščin, ampak takih, ki so posledica škandalozno slabih poslovnih praks, ki se lahko merijo samo še s strokovnostjo povprečnega pivskega šanka! In tega se tako bojijo bančni in politični budžovani – bojijo se pokazati svoja smrdljiva jajca, zato se obnašajo po zgodovinsko preverjenem nojevem principu: saj bo šlo stran…če pa ne bo, potem mi vsaj ne bo treba gledati sovražnikovega navala…začutil bom šele, ko bo zver zagrizla…vmes bom pa dal za dve maši…a ne, a ne, a ne…

Kaj naj rečem? Zveni kot dober plan za nadaljnje povečevanje že tako visokih stroškov zadolževanja! Razkošno življenje se nam obeta, bralke in bralci…

*Vir: http://www.businessweek.com/news/2011-11-02/slovenian-central-bank-call-for-cuts-as-yields-hit-record.html

  • Share/Bookmark

Avtor horizont, zapisano pod Slovenija - ekonomija in politika, Svet - ekonomija | 18 komentarjev

Grški referendum ali Kdo verjame v demokracijo?

2.11.2011 ob 15:27

Jap. Življenje na finančnih trgih je pravkar postalo precej nezabavno, razen seveda, če ste pozicionirani v »bear mode« oz. stavite na padec. Že dogovorjeni sporazum Papandreou-Merkel-Sarkozy je kot kaže postal precej manj trden, da ne rečem ubožen, kot je bilo to videti na prvi pogled. Reakcija evra je bila prosti pad, ki se je ustavil šele na današnji dan, vendar nihče ne ve za koliko časa…

Dogajanje na valutnem trgu se je lepo odrazilo tudi na delniških indeksih, ki so se seveda obarvali zelo rdeče. Kot lahko vidimo na spodnjem delu grafa, ki prikazuje promet, je bila razprodaja kar zelo obsežna in bi lahko nakazovala nadaljnjo šibkost na trgih. Ja, na finančnih trgih je pač vse samo lahko, morda, coulda woulda shoulda.

Zanimivo pa se mi pri vsem skupaj zdi, kako vedno znova pridemo do trenutka, ko demokracija začne spominjati na nekaj kaotično neobvladljivega. Ta scenarij smo v Sloveniji v zadnjem letu gledali znova in znova – namreč, ni verjetno pričakovati, da bi demokratična večina podprla določene tipe sprememb. Na primer takih, ki poslabšujejo življenjski standard here and now in ki so za povrh posledica dejanj, za katere se večina ne čuti odgovorna – pa četudi marsikateri posameznik lahko tudi je, na svoj miniaturen način.

Se spomnite, Islandija je rekla odločen NE na referendumu o uveljavljanju ukrepov, ki sta jih za to majhno otoško državico predvidela IMF (Mednarodni denarni sklad) in EU. No, danes se ji menda obrača na bolje. Hmmm, pri tem obračanju na bolje nikakor ni zanemarljivo dejstvo, da ima Islandija še vedno svojo valuto. Krona je proti evru od leta 2008 izgubila ogromno svoje vrednosti – uganite, kdo je s tem postajal vedno bolj zunanje konkurenčen?

Nekaj zelo podobnega se je zgodilo tudi s Poljsko, ki jo v zadnjem času neprestano omenjajo kot zgodbo o uspehu. Zgodba o uspehu? Pajade… Menjalni tečaj EUR/PLN govori drugačno zgodbo. Nekje sredi leta 2008 je bilo treba za 1 evro odšteti 3,2 zlota, danes pa skoraj 4,4 zlote. Jah, kaj naj rečem – it’s a miracle!

Grčija seveda nima luksuza lastne valute. Vklenjena je v evro, ki ga Trichet in ostali jastrebi niso bili pripravljeni devalvirati za kakšnih 50% v primerjavi z dolarjem. Da ne bo pomote, taka drža je seveda preudarna in najbrž edino pravilna, saj ameriško gospodarstvo ni toliko boljše kot evropsko in veliko vprašanje je, če bi ameriška centralna banka (FED) samo mirno sedela in gledala krepitev svoje valute, ki bi s sabo prinesla tudi bistveno slabšo pozicijo za ameriške izvoznike.

No, zdaj smo tu, kjer smo. Evropa, ne samo dveh, ampak najbrž vsaj petih različnih hitrosti, nikakor ne zmore uskladiti svoje monetarne politike tako, da bi bila vzdržna za vse. Tudi Sloveniji bi v tem trenutku več kot prav prišel tolar, ki bi ga lahko Banka Slovenije pridno devalvirala. Prav bi nam prišla taka potuha. Ker za to gre, za potuho namreč. Vendar je včasih le-ta potrebna…za pametne države, za preudarne države, za disciplinirane države, ki potrebujejo samo pomoč za določen čas, potem pa bodo svoje finance spravile v red. Islandija najbrž je med takimi državami, kaj pa Grčija, Slovenija, Italija, Španija? Not very likely, a ne. Pri slednjih se disciplina zlepa ne vzpostavi in v tem primeru lahko hitro pride do nekontrolirane inflacije…

Tako da…evro je pač neusmiljen pokazatelj resničnega stanja v nekem gospodarstvu. Toliko in toliko smo konkurenčni in nič več. Ljudje seveda večinoma ne razumejo vplivov devalvacije in revalvacije valut in ga čustveno ne doživljajo tako močno kot npr. zmanjševanje plač. Posledično seveda bistveno manj protestirajo ali se upirajo, čeprav gre za nekaj zelo podobnega: vsi uvoženi izdelki se seveda podražijo in s tem razvrednotijo kupno moč »nespremenjenih« plač in transferjev hehehe.

Ja, referendum najbrž res ni primeren za vsa vprašanja, pa čeprav je najvišji odraz demokracije. Tako nam sugerira odziv mednarodnih finančnih trgov, vendar je ta manj pomemben, saj so znani po svoji muhavosti v eno ali drugo smer – še mnogo, mnogo bolj na referendumski paradoks kažejo razmere v današnji Sloveniji, kjer se složno ne zmoremo zmeniti niti tega, ali bi prdnili ali ne. Samo nekaj vemo vsi: svojega ne damo. Lahko pa si “sposodimo” kaj tujega na primer hahaha… Ne hudujmo se torej na Grke! Oni bi samo radi obdržali svoj kos kruha – pa čeprav tudi na račun slovenskih transferjev.

  • Share/Bookmark

Avtor horizont, zapisano pod Svet - ekonomija | 1 komentar

WHAT A MOVE IT WAS!

28.10.2011 ob 12:58

No, pa smo dobili ta famozni evropski dogovor, ki bi prinesel kar milijardo dodatne likvidnosti bankam. Dovolj? Hmm, za nekaj časa morda…

Poglejmo si reakcijo vodilnega ameriškega indeksa S&P500 (prikazan ETF SPY)

SPY je zaključil praktično nespremenjen glede na svojo otvoritev, ampak kakšna otvoritev je to bila! Nasploh je bilo gibanje tečajev od začetka oktobra naravnost neverjetno pozitivno, kljub veliki negotovosti v zvezi z evropsko dolžniško krizo in precejšnji verjetnosti, da se obdobje počasnejše rasti v ZDA še ne zaključuje. Kaj je zadaj? End of year window dressing?

Že nekaj časa velja, da se trgi gibljejo praktično inverzno kot t.i. Dollar index – to je vrednostjo ameriškega dolarja. V obdobju, ko se dolar krepi – delnice in še bolj surovine – padajo kot kamen. Velja pa seveda tudi obratno. Vsi traderji, ki trgujemo v današnjem času, smo pravzaprav traderji na valutnem trgu, čeprav morebiti nekateri delujejo samo na delniških trgih.

Spodnji graf prikazuje gibanje dolarskega indeksa in lepo se vidi negativna korelacija z delniškim trgom. Še posebej gibanje z dne 27.10.2011 je naravnost impresivno in najbrž nakazuje, da bi se indeks do konca leta lahko spustil še nižje…

Da se zaenkrat razmere na delniških trgih umirjajo kaže tudi padec volatilnosti, ki ga zastopata indikatorja ATR in Implied Volatility – oba padata že od sredine oktobra.

Kljub temu je realno pričakovati, da se bo zgodil vsaj manjši pullback in da bo le-ta dokaj dobra nakupna priložnost. Kupovanje na sedanjih nivojih, brez vsaj manjše konsolidacije, pa po mojem mnenju ne ponuja optimalnega risk-reward setupa.

Potrpežljivost….je ena glavnih vrlin…in običajno nam je primanjkuje – še posebej, če vidimo takšen runup na trgu…. Lahko rečem, da sem participirala dosti manj kot bi si želela za nazaj (kisli hahaha). Kot pravi Buffet: na finančnih trgih je vzvratno steklo »avtomobila« vedno bistveno bolj pregledno kot sprednje. Samo podpišem!

  • Share/Bookmark

Avtor horizont, zapisano pod General, Trading | Ni komentarjev